Poslušali smo nekaj primerov dosedanjih “ad-hoc zvočnih tkanj” in poskušali ugledati nedopustne vzorce, ki nas držijo stran od “zadovoljstva”. Domačo produkcijo bomo primerjali s tujo, pri tem bomo skušali ostati stran od “ploščate” (post)produkcije, ker je ta pač nekaj podobnega kot onanija – autoerotika skratka …

Posnetki:
– Nastop v klubu Gromka pred enim letom (Dario Cortese, Borut Savski in Miha Kunšič) … Posnetki se z distanco enega leta zdijo boljši …

– Nastop v galeriji Kapelica pred tremi, štirimi meseci s kolektivnim instumentom Pulidrat/ Žicolina (Borut, Dario, Manček in Ina) … Tu je zanimivo, da je struktura instrumenta že sama določila vse pomembne koordinate, tako da konceptualne napake niti niso bile mogoče …

– Nastop z Ludwigom Zeiningerjem in “okroglo mizo”/ skrečofonom.

Primerjave smo izvajali s cedeji podobnih zvočenj, čeprav ne bo nikoli jasno, ali je bilo dodano kaj onanije/ post-produkcije … Kaj več o tem morda naslednjič – ponudil se je naslov Pornografija post-produkcije….

– sicer pa je mnogo mejnega prispeval Randy Yau (San Francisco, ZDA)
– za lahko noč se je prijavil Dr. MIKKA s pobesnelo mašino (bomo še vrteli…)

$+e=smrt
Dosežki = ne zaključki:

– logika delanja glasbe = go with the flow -> vsi igrajo v eno smer

+ nasprotna logika -> ohranjanje in potreba za avtonomijo vsakega posameznega avatarja=zvoka in njegovega kreatorja

+ prepletanje, preskakovanje, iskanje (zvočnega) prostora => prečenje zvočnega toka (=zvokotoka)…

– instrumenti so reprezentant družbenih odnosov, kulture (=folklore), zato sprejemljivi instrumenti niso sprejemljivi…

– priprava lahko poteka na konceptualni ravni, sicer vse postane teater (=fake), pornografija (-> vražje podobice) -> izdelek (=dizajn)

+++ kako lepo!

Vaš Turboslavko