Sonično gledišče = Sonic Point of View
avdio-vizualna instalacija
by B. SAVSKI
SONIČNO GLEDIŠČE je modularna instalacija, ki naj bi z enostavnimi sredstvi združila v celoto “nebo in zemljo”. Poudarek je torej na “podobi celostnosti”. Torej je bilo potrebno vse mogoče “sklopljenosti” prečistiti na elementarni dvojec “nebo in zemljo”. Temu najenostavnejšemu dualnemu sistemu smo dodali še nekaj drugačnih interpretacij – vzetih iz množice obstoječih miselnih sistemov – vsak s svojo simboliko. Med seboj težko prevedljivi. Sestavljanka prečiščenega modela v estetsko (ali konceptualno) celoto se mi je zdela mnogo prelahka naloga, zato sem v modularno (fizično) zgradbo na enak način (kot module) vgradil tudi simbolne vrednosti iz različnih miselnih okolij. Simboli so stereotipi – v sebi nosijo na najmanjšem možnem prostoru skoncentriranih največ pomenov.
Kako smo sestavili “nebo in zemljo”?
Tej dvojnosti smo v estetskem dodali dvojnost zvoka in slike. Pri tem se pomeni začnejo drastično množiti: slika prinaša podpomene podoba, odsev, refleksija, misel, duhovno, vzvišeno…, zvok pa polnost, vseprisotnost, neločljivost, materialni svet. Na podoben način so se začeli množiti interpretativni sistemi, ki jih je bilo možno priklicati na pomoč. Hkrati z množino možnih interpretacij je pravilnost interpretacije postala nepomembna (inflacija pač razvrednoti vrednost posamezne interpretacije). Zanimiva je postala pot v skrajno poenostavitev (abstrakcijo) in de-avtorizacijo. Sistem naj bi postal odprt za naselitev (apropriacijo), avtorstvo pa bi razpadlo le na avtorstvo duhovnega koncepta (predhodnega razmisleka) in na avtorstvo v materialnem prisotnega (vloženega) dela. Kar je sicer imelo odmeve, hkrati pa ostalo za opazovalce nerazumljeno (nekonzumirano, celo nedotakljivo).
Razumevanje (in komunikacija) je torej ostala domena opazovalca in njegovega perceptivno-reflektivnega aparata. Vse skupaj je ostalo brez razlage – nekje med nebom in zemljo. Interpretacije obiskovalcev so prav tako ostale nekje vmes – med očividnim in njim lastnim notranjim vpogledom. Na nek način smo bili med vsemi nedorečenostmi in neizraženimi smisli (okviri, žanri, diskurzi) vsi opazovani.
Izvedba:
Sestavili smo dva modula: okroglo mizo (scratch’o’phone!?), ki je nevsakdanji zvočni vmesnik (interface) “s katerim je vsakdo lahko virtuoz” (ker nihče ne more biti virtuoz!). Torej: element demistifikacije, igralo (ne instrument!). S pomočjo gibanja rok nad tremi ploščami akter oblikuje zvočno podobo. Scenografijo smo zastavili minimalistično: v razmeroma velikem temačnem prostoru smo v središče špostavili slabo osvetljeni podij, organiziran na način komandnega pulta (okrogla miza) in nasproti njemu točko opazovališča. “Projektor” je bil neke vrste prizma (posoda) napolnjena z vodo, na valovanje površine vode pa najk bi vplival zvočni tok v prostoru. Rezultat odseva usmerjene svetlobe na prizmo naj bi na platnu na stropu galerije risal z mavričnim odtenkom obarvane interferenčne “tkanine”. Na žalost ideja ni že izvedba, predstava je eno, materialna resničnost drugo. Oblika triogle prizme (na vrhu) ni omogočala resonanc – torej tvorbe stojnih valov, cčemur smo se pravzaprav hoteli izogniti že na začetku. Resonance so namreč del “inercije” sistema, v našem primeru pa smo hoteli trenutni odziv – neposredno risanje “po nebu”. Za zadovoljivo vzbujanje obstoječega sistema bi potrebovali preveliko “ojačevanje”. Jasno je, da človek s sodobnimi sredstvi lahko “ojači” karkoli, vendar se mi zdi, da je to ena od temeljnih razlik med znanostjo in umetnostjo. V umetnosti se na neki meji ustaviš, kar se tiče kakršne koli uporabe tehnoloških sredstev. Cilj ne posvečuje sredstva! Ali je to etični moment? Je.
Razstavo smo odprli s koncertom, za katerega tudi ni bilo jasno, ali je koncert, performance ali karkoli drugega. Poleg tega je bila “komornost” (intimnost) same instalacije neprimerna za socialni dogodek, kar je otvoritev razstave. Kot tretji modul se v obstoječ sistem (brez nedelujočega “projektorja”) vključil avstrijski zvočni umetnik Ludwig Zeininger, ki operira s precej podobnimi kompleksnimi sistemi, a v računalniku. Verjetno z drugačnimi motivi, morda pa tudi ne – o filozofiji nisva nikoli govorila. Prav tako ni dobil nikakršnih posebnih obrazložitev, kako naj se vključi, kaj naj bo rezultat. Ludwig je včasih na Dunaju igral v jazzovskem bendu (z računalnikom!), poleg tega pa tudi v zanimivi elektro skupini Elektro Pathologic Consort (EPC).
Na koncertu, kjer gre ne gre za običajno sledenje predpisani strukturi, torej je vse improvizirano, je bistvena koncentracija in zavedanje prisotnosti (vložkov) drugega. Prvi človeški refleks je, da sliši samega sebe, kar običajno pomeni, da želi preglasiti ostale. Pri improvizirani glasbi (ali v splošnem: komunikaciji) je nujno potrebno obratno: da sliši drugega in da omogoči, da se sliši tudi drugi. Koncentracija je potrebna za brzdanje lastnega ega.
V tekočem trenutku sva torej odreagirala znotraj pripravljene strukture vseh prisotnih sistemov (tudi publike in celo enega psa), a brez želja po konkretnih estetskih ciljih. Ali je to zadovoljilo Ludwiga ali ne, ne vem. Zdi se mi, da ja. Če bi skupaj reflektirala za nazaj, bi se verjetno pokazala naprotja, vendar je bil skupen nastop dejanje kreacije trenutka in ne strukture.
How did we achieve the abstract by multiplying the meanings (the symbolic content of the system, the associative field):
Water brings symbols: fluidity, softness, resonance, unpredictability, warmth, omnipresence, satisfies the thirst…
With a simple twist, we enter the symbolic depth of human spirituality… (do we really?)
It may be either ouroboros (kača, ki grize svoj rep in predstavlja neskončnost razvoja, poti, cikličnost, itd…), yin & yang, spiral, whirlpool (vrtinec: a path into the unknown, deep, dark…).
One should not take my using of these symbols too seriously, since I look at these human inventions with a lot of humor. But it is not about offending someone – one can see every system as a kind of machine for production of meaning. What is written here, is my machine (well, not altogether mine, but I deconstructed a lot, before I put it together again).
Ludwig Zeininger je uporabil program Pure Data, zelo modularne in poljubno notranje povezane strukture. Njegova odločitev je bila, da se v sistem vključi s pomočjo prisluškovanja harmonični zgradbi (frekvenčnemu spektru) zvoka okrogle mize, kar poskrbi za kar nekaj različnih kontrolnih napetosti, ki vplivajo na računalnikov zvočni izhod. Sicer pa je bil njegov računalnik vzporedno tudi avtonomni sistem, ki je lahko prevzel iniciativo (in jo tudi je).
ZVOČNI BIOTOP (1999), SONIČNO GLEDIŠČE (2002) in ZVOČNO GLEDALIŠČE (2003) je predvidena trilogija, ki estetski avtoreferenčni sistem popelje po poti od modela zgolj zvočnega izraza, preko sklopljenega zvočno-vizualnega izraza, do celovite oblike perceptivno-duhovnega značaja. Sistem se razrašča modularno, v obliki posameznih kompleksnih zvočno-vizualnih strojev (interfaceov, instrumentov), v katere se na nevsakdanji (kar pomeni: nekodirani, nepreddefinirani, ne “ustrojeni”) način lahko vpne človek. Ni pa človek (v humanističnem pomenu) središče sistema (oziroma: središče sem vendarle jaz), sistem ostaja kljub svoji poudarjeni fizični prisotnosti (kar je dezinformacija) popolnoma abstrakten in v najboljšem primeru igračka za trenutek ali dva.
SONIČNO GLEDIŠČE je naslednji razvojni stadij instalacije ZVOČNI BIOTOP, ki sva jo v 14 dneh junija 1999 v Galeriji Kapelica predstavila avtorja Borut Savski (SLO) in John Grzinich (USA) in kateri se je prav tako pridružil Ludwig Zeninger. ZVOČNI BIOTOP je bil za prvega avtorja začetek preučevanja dinamičnih samoreferenčnih sistemov. Čeprav konceptualno jasen, izvedbeno dovolj uspešen, da je potrdil pravilnost koncepta, je ZVOČNI BIOTOP v svojem prvem približku zgolj nakazal možne smernice za nadaljne adaptacije.
Avtoreferenčni sistemi so vsi, ki v teku svojega razvoja, trajanja neprestano opazujejo svoje delovanje in se na njih odzivajo/ popravljajo. Če bi bile reakcije predvidljive, bi zlahka govorili o avtomatu, ker pa so podsistemi (elementi), ki so vključeni v celotni kompleksni sistem nelinearni, kombinacija rezultira v zelo nepredvidljivem obnašanju.
I. In kaj ima tako obnašanje opraviti z umetnostjo?
Umetnostni izrazi so strukturirane (miselne) projekcije ljudi o okolju. Ljudje smo avtoreferenčni (avtonomni) sistemi. Ali to pomeni, da smo inteligentni? Inteligentno naj bi bilo blizu racionalnemu. Morda pa je avtonomnost sestavnih delov le najbolj ekonomičen način preživetja celote. Ali je inteligenca posameznega sestavnega dela sploh pomembna? Na drugi strani pa bi le težko govorili o kakšni posebni inteligenci celote (človeške vrste). Diktat sebičnega gena? Dve dualni kategoriji se zdita pomembni. Obe se dotikata svobode oziroma nesvobode. Ena je razpetost med organizacijo (človeško družbo, civilizacijo, “ustroj”, zgradbo, strukturo, institucijo, stroj) na eni strani in posameznega sestavnega dela (“avtonomnega” posameznika, nosilca inteligence) na drugi strani. Druga zanimiva kategorija je čas, ki se razpenja med tistim, ki ga mislimo – si ga izmišljamo, gnetemo, načrtujemo – in ki nas gnete… (preteklost in prihodnost) in tistim, ki ga čutimo – in se neprestano izmika (sedanjost). Zame je zanimiv neulovljivi trenutek. Torej je bistveni del realiziranje akcij v realnem času, z distanco (avto)reflektiranja za nazaj in s podobno distanco projiciranja za naprej.
II. Stroji in kreativnost, umetnost.
Izhodišče mi je, da je je človek edini interpret umetnosti in kreativnosti (in sploh vsega…), sicer pa stvari (in relacije in sploh cel svet) niti niso posebej vezane na njegovo verovanje in mnenje. Ključna točka razumevanja je osmišljanje, kar je isto kot strukturiranje, oblikovanje (logičnih) relacij, gradba sistemov. Torej smo že pri strojih. V osnovi nastanka (pravilneje: osmislitve, poimenovanja) vsakega sistema je človek.Človek – graditelj strojev. In človek – tudi sam stroj. O tem več kje drugje…
Pri sistemu, ki se s problemom razvoja estetskega izraza v času bavi s pomočjo (akustičnega, mehaničnega, električnega) dinamičnega modela, je percepcija, pretvorba sprememb v realnem času zgolj rezultat njegovih mehaničnih lastnosti (resonanc, inercij) in velike mere naključnega delovanja (notranjih nestabilnosti sistema). Naključno = nepredvidljivo (za opazovalca). Nepredvidljivo delovanje se zdi osnova avtonomnega sistema – ločenega, neodvisnega, neprepoznavnega s strani zunanjega opazovalca.
/dodatek | addition: intervju | interview/
Sonično gledišče Boruta Savskega v ljubljanski galeriji Kapelica
UMETNOST ZNANOSTI
Če ste mislili, da je čas izumiteljstva v najbolj alkimističnem smislu – iz namena spoznavanja zakonitosti sveta – poniknil nekam v daljave zgodovine, se motite. Pod okriljem umetnosti, ljubljanske galerije Kapelica, smo si lahko ogledali neobičajno delo Boruta Savskega, imenovano Sonično gledišče. Uvršča se nekam med kompleksne sisteme, tehnološke inovacije, glasbeni in likovni inštrumentarij, filozofijo, znanstvene in socialne teorije. Predvsem pa ga odlikuje velika doza igrivosti.