Otvoritev videozvočne instalacije “Po zabavi” Francisca Tomsicha in Boruta Savskega v četrtek, 14. novembra, ob 19. uri v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.

Na ogled & posluh od 15. novembra do 6. decembra 2024 ob delavnikih med 12.00 in 18.00.

Razstava Po zabavi je zasnovana posebej za Galerijo Alkatraz in njen metelkovski koncept. Slednje sporoča inštalacija pločevink piva, ki pripoveduje zgodbo o potrošnji in politiki recikliranja, dotika pa se tudi ostankov zabave, razdrobljenega koncerta vonja in zvoka, podob in občutkov, povezanih s potjo domov ali jutrom po zabavi, ki jih obravnava dobesedno in metaforično v zvoku in sliki.

Francisco Tomsich: Po zabavi je interaktivna potopitvena inštalacija in nenehno spreminjajoči se neskončni koncert, ekosistem zvoka in projiciranih gibljivih slik, ki raziskuje metaforo resonance tako prostorsko kot konceptualno.

Ana Grobler: Tandem, ki se predstavlja pod imenom The Silent Movies, Borut Savski in Francisco Tomsich, tudi v tretjem poglavju medsebojne konverzacije – kot poimenujeta sodelovanje –, ki se je začela z razstavo Elegija (Cirkulacija2, julij 2020) in se nadaljevala s projektom Poletne pesmi (Cirkulacija2, marec–april 2023), poskrbi za celostno, pravzaprav potopitveno izkušnjo gledalke_ca. Instalacijo namreč tvori neločljiv preplet videov iz serije Nema dela Francisca Tomsicha in zvoka, nastalega v avtorstvu Boruta Savskega.

Borut Savski: Sistem se ukvarja s človekovo notranjostjo, kot so empatija, čustva, razmisleki in pomisleki, ter je zgrajen kot antropomorfno telo: ima ude, osnovno telo, živčevje in centralni možganski del, kamor sodi tudi vizualno zaznavanje videovirov. Periferno živčevje telesa

Ana Grobler: oz. kompleksnega umetniškega objekta, ki v svojem obstoju meji na subjekt in prispeva svoj delež odgovora na zagato sodobnega časa s tehnologijo in pojavom umetne inteligence,
Borut Savski: je pravzaprav žična napeljava.[1] Ta mehkejši, ožičeni, subjekt-objekt nikomur ne želi žalega, želi si kvečjemu to, da ga kdo obišče. Kar pa se tiče umetne inteligence, tu uporabljamo nekaj deset let starejše heuristične metode, ki proizvajajo raznolikost in z njo tudi napake. Zvoke v okolico pa posredujejo vibracijski zvočniki, ki zvok ustvarjajo preko prenosa vibracij na izbrani material.

Ana Grobler: V Galeriji Alkatraz odvržene pločevinke piva, eden izmed redkih obilnejših materialnih resursov Metelkove, so pravzaprav del tega zvočnika.

Borut Savski: Zvočna podoba temelji na zvočnih učinkovinah, ki evocirajo destabilizacijske učinke: fragmentacija zvočne slike in nedefiniranost, sočasnost/vzporednost večjih zvočnih tokov. Vse to razmetano po prostoru na način šestih zvočnih virov. Nobenega fokusa. Nejasni glasovi, pogovori, zvok kot tinitus, nejasni glasbeni odmevi. Neenakomerno valovanje. Zvočno dinamiko rinejo spremembe videoslike predvajanih Nemih videov, kamera, ki zazna obiskovalko_ca, in notranja inercija računalniškega algoritma. Verjetno bi bil primeren tudi trenutek tišine. Šest visečih zvočnih virov niso zvočniki, ampak lahka vibracijska zvočna telesa, razporejena po prostoru. Njihova naloga je da polnijo oz. praznijo zvočni prostor, ki je vendarle primarno uokvirjen z videoslikami. Tudi sinhronost med sliko in zvokom ni jasna, ampak subtilna.

Francisco Tomsich: Razstavljeni videi so del serije Nema dela, ki jo razvijam od leta 2016 in ki je bila predstavljena v različnih kontekstih in državah. Sestavljeni so iz odlomkov posnetkov iz mojih lastnih videodnevnikov (zato imajo močan dokumentarni značaj) v dialogu s specifičnimi tradicijami eksperimentalnega dokumentarnega filma, videoumetnosti in zgodnjega filma. Večinoma so monokromatični. So pripovedni in meditativni. Zasnovani so kot dialoški okrogli kukalniki v neko razpršeno (izven) središče določenega pogleda. So nemi.

Ana Grobler: Močna povezava videa in zvoka, utelesitev in subjektifikacija umetniškega objekta kažejo na sinhrono delovanje tandema,
Sebastian Krawczyk: ki gradi celostno izkušnjo skozi eksperiment, ki je v konstantnem nastajanju. Zaprt krog zvoka in svetlobe umetniške instalacije kroži po prostoru, tako kot nestabilen um, je v nenehnem gibanju skozi nemiren miselni tok in čustveno labilnost, ki jo začuti nočna_i obiskovalka_ec Metelkove ob pomanjkanju spanca. V prenesenem pomenu se vse_i nahajamo v stanju permanentne nestabilnosti, saj smo del družbe, ki se zaradi tehnološkega razvoja na glas sprašuje, kaj je pravzaprav realno, kajti paradoks gibljivih informacij je v njih samih, saj so najprimernejše za manipuliranje z realnostjo.[2] Instalacijo avtorjev zato lahko vidimo kot poetično prispodobo današnjega zeitgeista: metelkovske_ga pohajkovalke_ca sredi ostankov včerajšnjega druženja, ki je obenem opazovalka_ec glitchev nestabilne realnosti.

Borut Savski (1960) je intermedijski umetnik, ki daje velik poudarek zvoku – ob sočasni uporabi tehničnih rešitev za nevsakdanje instrumente ter avtonomne zvočne in vizualne strukture/skulpture. S tem so tesno povezane mikrosocialne situacije, v katere vstopa in/ali jih kreira. Osnovni pristop je na ravni metafor – točk, kjer se zgodijo prenosi/prevodi pomenov/motivov/motivacij med različnimi diskurzivnimi polji. Umetniška produkcija je vseskozi vzporedna in prepletena z drugo produkcijo. Tehnologija, programiranje, glasba, pogled na družbo. Trenutno preokupacija s taktilnimi vmesniki in interaktivno generiranim videom/zvokom/glasbo. Različna in številna sodelovanja, organizacije in soorganizacije dogodkov/festivalov.

Francisco Tomsich (1981) je slovensko-urugvajski umetnik, ki prebiva v Istri. Pripravlja razstave, publikacije, scenska dela, kolektivne platforme, raziskovalne modele in pedagoške pripomočke. Pri tem uporablja različne medije, jezike in govorico. Je soustanovitelj in član številnih nedisciplinarnih združenj kulturnih delavcev v Južni Ameriki in Evropi. Njegova dela so bila razstavljena in objavljena v mednarodnem prostoru ter večkrat nagrajena. V svojem delovnem procesu se ukvarja z nujnostjo ustvarjanja kritičnih dialogov med podobami preteklosti, pojmi sedanjosti in aktivnimi modeli prihodnosti.

[1]https://www.cirkulacija2.org/?p=10094
[2] B. Zrinski Matrica: nestabilna realnost, s. 27, v: 28. Grafični bienale, MGLC, 2009.

Produkcija: KUD Mreža
Koprodukcija: Boja, Cirkulacija 2
Kuratorstvo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
Lektura: Sonja Benčina
Prevod (v angleški jezik): Ana Makuc
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo