Internet kot novi medij in internet kot nadomestek za klasični medij
Zelo blizu začetka komunikacij je bil telefon. V osnovi prav tak, kot je danes. Telefonu nihče pri zdravi pameti ne pravi masovni medij. Je dvosmerni komunikacijski kanal med dvema točkama. Telefonski sistem tvori množica takih kanalov – je torej paralelni sistem. Sodobna različica telefonskega sistema je – Internet! Vendar je Internet več kot to. Lahko je tudi distribucijski sistem po vzoru običajnih medijev!
A je Internet tudi več kot to. Je tudi interaktivni medij. Internet je najlažje razumeti kot neskončen splet žic in drugačnih povezav med množico računalnikov, od katerih je eden tudi naš/ vaš. Tehnološka platforma torej. Vendar naredimo ločnico: odslej mislimo Internet kot ‘naseljen’ prostor – socialni prostor, ki ga tvori množica človeških interesov in dejavnosti. Prav nič čudnega torej, da se je marsikateri ‘svobodnomiselnejši’ sociolog/ filozof/ artist odločil resneje spoprijeti se z ‘virtualnimi’ para-družbicami, ki tvorijo internet.
Tako je internet danes izjemno pisana gošča osebnih izlivov, videnj in idej, maloprodajne (a še zelo osebne) ponudbe, medsebojnih navezav, izmenjav, ogromno informacijami, kjer pa že velja, da se je za njih treba potruditi. Teža, ki jo ima posamezna stran na internetu je določena s številom povezav (hiperlinkov), ki ji jih podelijo druge strani na internetu.
S tega stališča je lepo spremljati razvejišča (linke), ki so v resnici razvejišča interesov posameznikov za posameznimi stranmi in posebne socialne strukture, ki se na ta način ustvarjajo. Resda so nekatere strukture le preslikave najbolj običajnih odnosov (prodam…), bolj zanimive pa se zdijo tiste združbice, ki jih družijo skupni interesi, običajno prostočasne narave, katerih akterji so izjemno razmetani po svetu, pa zato še niso globalni, ampak se družijo v nekakšni konstruirani eksteritorialni lokaliteti. Utopično? Ali je kaj čudno, da se v take vrste lokalitet družijo intelektualci, umetniki?
Seveda so ljudje prvenstveno ujetniki zahtev svojega telesa, svojega okolja, zato so vse množine internetovskih kontaktov v resnici bližnjica do srečanja tujega telesa, tujega okolja (bolj domačega okolja?). Včasih se celo (paradoksalno?) zdi, da se želi opredmetiti tudi same internetovske odnose – recimo z rezultatom iz zgodovine medijev: umetniški produkt, medijski dogodek, ali še huje: tvorna debata. Internet je socialni prostor, kjer se dejavni član predaja v presojo naključnim pasantom, z zainteresiranimi naveže stik, s pomočjo skupnih internetovskih aktivnosti ohranja znanstvo, nadgradi pa z dejavnostmi neposredno skupaj.
Večno vprašanje pri medijskih projektih na internetu je, ali je nekaj le platforma, struktura (kar se razume precej tehnično) ali pa je že vsebina (kar se razume kreativno). Morda se odgovor skriva v angleški besedi za ‘vsebino’: ‘content’, ki ima nekaj korenitega opraviti tudi z besedo ‘zadovoljstvo’! V tem trenutku je multimedijska uporaba na internetu na samcatem začetku ‘populistične’ faze. To pomeni, da je popularen ‘naredi sam’ princip, kar ima za posledico množico kreativnih posameznikov, ki ‘orodja’ dovolj obvladajo, da se lahko z njimi izrazijo.
Vse na internetu je zasnovano tako, da je inkubacijska doba za novinca, da se aktivno priključi sodrugom, zelo kratka. Vsa ‘orodja’ za multimedijo so poceni ali zastonj! Dostop do priključka skoraj ni problem, pravzaprav je tudi prostor (na serverju) za dejavne posameznike ali skupine enostavno (in poceni) dobiti. Če ne v Franciji pa v ZDA, če ne v Nemčiji pa v Sloveniji, če ne v Jugoslaviji pa na Nizozemskem…
Pravzaprav so v ta, v svoji zasnovi decentraliziran komunikacijski sistem, doslej še najmanj verjele prav ‘tazaresne’ (državne in korporativne) ustanove, ki imajo tako ali tako svoje dejavnosti speljane po ‘tapravih’ (pretežno distribucijskih) kanalih. ‘Globalnost’ je vele-konstrukt neo-kolonialnih multinacionalnih korporacij post-industrijske dobe in masovne produkcije izdelkov. Komplement, prenesen na informacijske distribucijske kanale, se imenuje industrija potreb (marketing). Tretji del pa je industrija zabave. V obeh slednjih primerih gre prav tako za ustvarjanje in zadovoljevanje masovnih potreb. Vse omenjeno troje tvori celoto (sveto trojico: oče – sin – sveti duh?!), religiji pa pravimo Profit.
Zdi se, da je prav za industrijo zabave Internet izjemno primeren medij – multimedija, interaktivnost, možnost distribucije, a tudi možnost reakcije. Internet kot medij presega zgolj distribucijsko naravo tradicionalnih množičnih medijev. Vendar pa ta bistvena razlika nekako težko najde svoje mesto v domišljiji vsega hudega vajenih glav. Pa naj bodo to pisci/ novinarji/ uredniki/ režiserji/ igralci ali bralci/ gledalci/ poslušalci. Torej, zaključek: oder in avditorij se lahko na internetu pomešata in tista režiser, urednik, ki k temu pripomoreta, sta zavestna uporabnika interneta kot medija! Za vse ostale pa velja: ker ne morejo v resničnem – se igrajo v nadomestnem (mediju).
/občasno se kaj internetovsko medijskega dogaja na valovih Radia Študent, v popolnočnih urah, pod oznako Ministrstva za eksperiment, še posebej rado pa v petkovi, včasih sobotni noči. Občasen obisk ustrezne strani (http://www.radiostudent.si/mzx/) vas bo o tem obvestil, pa tudi na precej drugih, podobno zanimivih lokacij, boste lahko odpotovali/
Borut Savski