Internet radio = nadomestek in prava stvar
Internet – pretežno prazen prostor neskončnih prostranstev, neizvedenih idej in izziv za domišljije polne. Skratka (navidezni=virtualni?) novi Novi svet. Med raznoliko množico dejavnosti bom poiskal tiste, ki se zdijo, da imajo kaj skupnega z radijskim medijem, oziroma splošneje – komunikacijske (informacijske, estetske,…) kanale.
Občasno se kaj internetovsko medijskega dogaja celo na valovih Radia Študent, v popolnočnih urah, pod oznako Ministrstva za eksperiment, še posebej rado pa v petkovi, včasih sobotni in pa v ponedeljkovi noči. Če se nizka kvaliteta prenešenega ne zdi ovira, se bolj odprtim medijskim dušam splača preveriti in morda v bližnje celo sodelovati! Občasen obisk ustrezne strani (http://www.radiostudent.si/mzx/) vas o tem obvesti, pa tudi na precej drugih, podobno zanimivih lokacij, napoti! Ker se zdi, da nekako hodimo v korak z ostalimi sorodnimi razpršenimi po svetu, se tudi ne bojimo ukvarjati z novimi definicijami, ker se stare, ko se jih neprilagojene aplicira na internet, nekako ne izidejo. Pa še izmislimo si lahko kakšno prav posebno noro (utopično?), saj bo skupaj s tradicionalnejšimi definicijami enakovredna še nekaj časa visela v zraku, morda pa se sčasoma celo prijela!
Dobesedne preslikave radia (časopisa, televizije,…) so najenostavnejša stvar na internetu. In tudi najbolj nedomiselna! Lokalnost (nativnost) medija je določena le še z (ne)razumljivostjo jezika, drugi atributi (=glasba, format) pa so ‘globalno’ standardizirani (nič kaj ‘globalnega’ v resnici, ko gre za množenje enega ‘kulturnega’ vzorca!). Rezultat je, da je vseeno ali poslušaš domačo postajo ali pa internetovsko iz Montreala ali Seula. Vmes pa na lokalnem radiu vendarle kakšno slovensko besedo vmešajo, tako, da se hitro odločiš za domači klon istega. O ničemer podobnem ne bo v nadaljevanju več govora! Internet omogoča bistveno obogatitev doslej prevladujočih ‘distribucijskih’ principov elektronskih medijev in le s temi izzivi se bomo spoprijemali, ko se bomo lotili medijske uporabe interneta. Vsaj na Ministrstvu za eksperiment!
V tem trenutku je (multi)medijska uporaba na internetu na samcatem začetku populistične faze. ‘Sistem’ je še odprt, kraljuje ‘naredi sam’ princip, kar ima za posledico množico kreativcev-amaterjev, ki ‘orodja’ dovolj obvladajo, da se lahko z njimi izrazijo. Vse na internetu je zasnovano tako, da je inkubacijska doba za novinca zelo kratka. Vsa ‘orodja’ za multimedijo so poceni ali zastonj! Dostop do priključka skorajda ni problem, pravzaprav je tudi prostor (na serverju) za dejavne posameznike ali skupine enostavno (in poceni) na voljo. Če ne v Franciji pa v ZDA, če ne v Nemčiji pa v Sloveniji, če ne v Jugoslaviji pa na Nizozemskem…
Pravzaprav v ta, v zasnovi decentraliziran komunikacijski sistem, še najmanj verjamejo prav ‘tazaresne’ (državne in korporativne) ustanove, ki imajo tako ali tako svoje dejavnosti speljane po ‘tapravih’ (distribucijskih) kanalih. ‘Globalnost’ interneta se tem ‘vele-podjetnikom’ torej ne zdi bistven element, pač pa (očitno) množičnost, ekskluzivna prisotnost (kar pomeni večjo težo njihovemu kanalu – internet strani), kar pa ne gre in ne gre in (še) ne gre. Prav nasprotno pa velja, ko pogledamo skozi optiko ‘malega podjetnika’ (naj ta trenutek velja, da smo to mi vsi!). Globalnost interneta je zanj (zame) doseženo dejstvo, na (ne)ekskluzivnost svoje individualnosti v širnem svetu pa je tako ali tako že navajen. Nekako na repu njegovih interesov pa se znajde množičnost gledalstva.
Med konceptualno jasnejšimi (naravnejšimi) preslikavami medijev na internetu hitro najdemo prav majhne, specializirane (ideološko jasne) in izredno dejavne skupinice, ki v globalnem iščejo in družijo posameznike, v realnem pa so bodisi teritorialno razpršene ali pa celo nezaželjene. Težo (=množičnost?), ki jo ima posamezna stran na internetu je določena s številom povezav (hiperlinkov), ki ji jih podelijo druge strani na internetu. Te povezave je v resnici treba ‘opredmetiti’ in jih razumeti kot čisto realne socialne strukture. Res so nekatere strukture le preslikave najbolj običajnih odnosov (prodam…), bolj zanimive pa se zdijo tiste združbice, ki jih družijo zelo specifični interesi, akterji izjemno razpršeni, pa zato še ne globalni, ampak tvorijo nekakšno konstruirano eksteritorialno lokaliteto. Utopično? Ali je torej čudno, da se v take vrste lokalitet družijo sekte, umetniki, intelektualci, pornofili, politični radikalci – skratka: ljudje s posebnimi merili!
Ti pristopajo internetu veliko naravneje – kot, da bi bil ustvarjen za njih. In res: Dimitrij Rupel je že leto in pol nazaj lociral internet kot idealno prizorišče ‘alternativne’ kulture (da se ne bi mešali v produkcijo ustanov s ‘pravo’ kulturo!). V resnici je ‘alternativa’ zasedla internet bolj zaradi novih možnosti estetizacij in komunikacij, kot, ker bi se hotela odreči realnim prostorom. Še več: vedno bolj postaja jasno, da je navezava na realno zaledje (realni sočasni dogodek – estetski, socialni) pot za komunikacijsko multimedijo na internetu.
Še korak naprej bi bila osvoboditev/osamosvojitev interneta od ostalih medijev, kar bi v praksi lahko izgledalo takole:
Namesto neposrednega prenosa s pomočjo interneta do radijske postaje, ki potem seje radijski program vsenaokrog (in pri tem internet prevzema vlogo radijskega linka) bi bilo dovolj smiselno povezati z internetom dva fizična prostora (dvosmerna okna). Če bi seveda bilo smiselno ljudem v obeh prostorih, da se povežejo. Recimo slovenski klubi s svojimi programi bi lahko za svoje potrebe ustvarili komunikacijsko platformo, z možnostjo medsebojnih prenosov, (na nek način) kompletiranje (zelo ekskluzivnega) programa, ki ne bi bil vezan na vsepovsod dostopne radijske prenose, ampak samozadosten – vezan na ekskluzivo konkretne klubske kulture. Drugače pa ima uporaba interneta kot linka do radijske postaje tudi opravičila: ne samo, da radijski program nastaja neposredneje (med ‘krvavimi’ ljudmi), odslej lahko nastaja tudi v mnogo bolj oddaljenih krajih, kar odpira vprašanja cepljenja lokalnih medijev z mednarodnimi produkcijami. To nas spet povleče naprej: o kakšnih lokalnostih je potemtakem govora? Jasno: lokalnost postane več, kot le teritorialni termin – definira interesno diferencirano socialno strukturo. Kaj ni to dosežek?
Izven ‘radiu podobnih preslikav’, pri katerih je osnova sinhronizirano oddajanje in sprejemanje, je seveda bistvena lastnost interneta možnost, da v vsakem trenutku kdorkoli ‘pribrowsa’ do tvoje ‘on-line’ galerije, arhiva. Ta slednja ‘galerijska’ (pasivna) varianta je sploh najbolj značilna za širši umetniški živelj, bolj domiselni pa so takoj odkrili drugo dimenzijo – interaktivne lastnosti interneta in to vključili kot bistven element svoje izraznosti.
Vse te metode so skupne vsem internetovskim izrazom (pisava, slika, zvok) in so tudi vedno bolj kombinirane kot celota, tako, da ni pomena ločevati medije na tekstualije, vizualije in audialije – ampak jih je treba jemati kot celovit izraz internetovskega medija -> multi-medija.
Vsesti se za računalnik in oddajati radijski program za naključne mednarodne poslušalce zagotovo ne moremo šteti kot najbolj zdravo dejavnost. Radio je vendarle oder, pri klasičnem radiu pa se nekako ve, da je verjetnost, da je v vsakem trenutku vsaj nekaj poslušalcev, velika. Tako je igrati predstavo (s kancem domišljije in samoljubja) vendarle (lahko) smiselno.
Pri radiu na internetu temu (še) ni tako. Poslušalca si moraš naročiti. Naslednji korak je samoumeven: če ima računalnik in lahko posluša – tedaj lahko tudi oddaja! Nadaljnji korak je v množenju tega osnovnega principa. Koliko posameznih ‘oddajnikov’ lahko se lahko hkrati povezuje? Ali naj vsi delajo za eno celoto/produkt (kot se pri radiu spodobi!) ali pa naj vsak za sebe delajo na svojem ‘produktu’, ki se kombinira bolj ali manj po individualni izbiri vsakega posameznika? Hitro se sodelujočemu postavi bistveno vprašanje: ali se mi ljubi sodelovati? Ali je pet ljudi po Evropi, ki nekaj počenjamo skupaj, dovolj, da jih štejem kot publiko vredno truda? Ali je dvajset takih ljudi že truda vredna publika, da skupaj z njimi delam predstavo ‘radijski program’? Druga možna rešitev: NE delati predstave ‘radijski program’!
V tem trenutku med kreatorji internetovskega medijskega dogajanja (=artisti) ne obstaja prevalentno mnenje, kaj bi utegnila biti ost (‘cutting edge’) izrabe interneta v medijske namene, oziroma so presaditve teorij in dognanj iz drugih medijev preveč nedomiselne. Tudi cilji, ki bi jih posamezniki (skupinice) želeli izvesti so si narazen ali nasprotujoče si, celo znotraj na videz monolitnih internetovskih skupin. Nekaterim pomeni cilj ideološka platforma na ‘globalni’ ravni, drugi iščejo nove estetske izraze, tretji drugačne socialne oblike, četrte pa druži ljubezen do kakšnega posebnega glasbenega izraza. Vse ideje so znotraj tega premešane, tako da si morda drznem preveč, če vseeno definiram ‘ost’. Pri tem izhajam iz možnosti v katerih se internet loči od drugih medijev.
1. ) ‘globalnost’ mreže in možnost internacionaliziranja sodelovanj,
2. ) možnost hkratnih sodelovanj (v realnem času), možnost sinhronizacije okoli enega koncepta ali izrabe paralelnih principov,
3. ) možnost sodelovanj atomiziranih (razpršenih) skupin, organiziranih raznoliko, možnost organiziranja v decentralizirane platforme,
4.) možnost izjemno specializiranih struktur, izjemno fokusiranih znanj,
5.) možnost kreacij neodvisnih bank podatkov (s teksti, intervjuji, glasbo, arhivi) s prostim dostopom (možnost kreacije ‘no-copyright’ platform?),
6.) s stališča ‘surferja’: njegov zelo individualen pristop tem ‘medijem’.
7.) zelo pomembno: nikakršne cenovne razlike med lokalnim ‘brskanjem’ po internetu in mednarodnim – ena sama teritorialna kategorija,
8.) zaenkrat: izjemno pomanjkanje represije in zakonskih omejitev, nemožnost povečanja ‘teže’ enih strani na račun drugih,