[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=orozje_orodje/index]

Borut Savski – prva od treh miniatur iz serije Zvok kot metafora
Borut Savski – first of three miniatures from the series Sound as Metaphore

OROŽJE, ORODJE

at the SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004

Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka – kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo – variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen – torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna.

Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba – seveda zanimiva – vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom “prostora v prostoru”. Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu – v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah – notranjem in zunanjem – z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti – del in celota… in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec.

Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način “igranja” na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. Še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo “fore”/ šale/ igranja in stopimo v “kruto” realnost – z “bazooko” bi bilo treba le prehoditi 50 metrov… in zgodba bi bila drugačna.

ZGODBE/ KONCEPTI

Zanimivo je, da vsak objekt, ki ima vedno tudi pomen, ob vmestitvi v nek kontekst/ polje (ali prostor) spregovori zgodbo. Zgodba je tudi sama objekt – nek ustroj, vendar se zdi, da je še posebej prilagojena za oblikovanje/ programiranje človeka. S pomočjo zgodb, ki imajo značilnost, da so razvlečene v času, se odpre vzročno-posledični prostor. Nekaj, kar je bilo v preteklosti, ostaja v eni od možnih (pre)oblik prisotno tudi v tem trenutku, v obliki mogočega pa tudi v prihodnosti. In v resnici so zgodbe zelo blizu želji po obvladovanju/ napovedovanju prihodnosti. Kot kletve. Oblike, nosilke pomenov, so naše partnerice, ki imajo možnost izjemnih transformacij, hkrati pa lahko postanejo brezčasne, kadar so abstraktne, izločene iz toka časa in kot samostojni objekti/ izreki (reki, pregovori, kletve) dostopne vsem ljudem, ki so kadarkoli živeli, ali pa kdajkoli bodo. Posebej brezčasne zgodbe se imenujejo arhetipske in so osnova tega, kar se imenuje kultura. Kultura je zunanji prostor, ki nas vse izjemno močno oklepa. Vendar pa lahko zgodbo tvorijo tudi manj trajni objekti/ konstrukti, dovolj jih je le vmestiti v kakšen (poljuben?) kontekst.

Pri gradnji miniature Orožje orodje (ime je nastalo šele čisto na koncu) so se ena za drugo prikazale tri zgodbe, ki niso nezdružljive, vendar je vsaka samostojna in povsem samozadostna. Na prvem mestu je potrebno odpraviti tisto v najbolj zgornji plasti. Pravim odpraviti, ker se zgodbe ponudijo same od sebe, in ker so le interpretacije, ne nosijo nič novega – govorijo že stokrat spregovorjeno (so arhetipske). Zgodbe so nekakšni pomenski paraziti. Zgodbe so mitizacije in ne služijo razumevanju ampak vedenju (v obeh naglasitvah). Zgodbe so tipičen objekt, ki ga je potrebno razslojiti in izkopati skrite/ prikrite pomene. Pred tem pa je seveda vredno začutiti tudi njihovo sublimno moč, z opazko, da nam to ne bo prineslo spoznanja.

I. ZGODBA O INTRUMENTU/ ORODJU

Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja – torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta – se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno – v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti “muziciranju”/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo še manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot “razpiranje prostora”. Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam “razpirati prostor”, “odpirati prostor za kolektivno” – igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega – morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje “jaza” za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. Še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično – vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje.

Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle – to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše – merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta “igra”/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen – zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev – človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti – usojenosti) in se “dogaja” v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času.

II. ZGODBA O ODTOČNI CEVI

Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega – saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) – dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar že bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o “pravem” komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno – pa je še vedno uspešna.

Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi – protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira “pravi pomen/ namen” pri komunikaciji med soljudmi.

Tudi prej omenjeno “izločanje” želimo videti kot neke vrste komunikacijo – na podoben način “omreženo” (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni “zrenje” – notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak “širokokotni pogled/vpogled v bistvo” s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina “dojemanja” ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo “potujitev” – torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do “uvida celote”, hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala…

Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic.

Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt – zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani – ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces – vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor – razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor – molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje.

Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj – vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo – olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti – ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na “civiliziranost”/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost “drugemu” pomeni hkrati odvzeti središčnost “sebe” (bio-kopernikanski obrat?) – a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe “teži”. To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje “vloge” v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke – kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v “tem trenutku” je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg.

Če smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega “zrenja v brezčasnost”, potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna “povezovanja” z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. Še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur – ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale “izmet”. Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba… začuda v matematiki imenovana identiteta, v filozofiji pa tavtologija. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar.

ARMS & WEAPONS

(in Slovene it was more meaningfull to use Tools & Weapons -> Orodje, orožje; one letter of difference; in both cases there is a strong relationship to hands and tools – to constructing or building; yes, and de(con)structing… )

Prav zanimivo je, kakne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka – kola marsikaterega prejnjega razmiljanja. To zadnje se sicer kae kot konstantno, ono drugo – variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli eljeno funkcijo, oziroma bi sluili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo eljenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti e neko svojo funkcijo/ namen – torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna.

Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem nael plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba – seveda zanimiva – vendar brez kakne neposredne povezave z osnovnim konceptom “prostora v prostoru”. Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o elji po naravni vmečenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu – v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah – notranjem in zunanjem – z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti – del in celota… in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec.

Ko pa sem si elel izposoditi kaken zanimiv način “igranja” na intrument, se je takoj ponudila funkcionalnost oroja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bliine amerike ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orojem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v anglečini najdemo povezavo (arms: oroje, roke). Skratka: podaljek rok je orodje. e ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bliina amerike ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo “fore”/ ale/ igranja in stopimo v “kruto” realnost – z “bazooko” bi bilo treba le prehoditi 50 metrov… in zgodba bi bila drugačna.

I. STORY: WEAPON AS INSTRUMENT

Ker e nekaj časa skuam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega intrumenta, oziroma nekaknega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja – torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega intrumenta – se pri iskanju načina igranju takega intrumenta zatekam k e znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je lo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske ice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh ic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka e vedno tvorita zasebno, tirje pa e javno – v javnem pa je e v navadi civiliziraneji dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, intrument je dovolj poenostavil monosti, da se je bilo enostavno preustiti “muziciranju”/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbr zvočna, pod njo e manj zavedna gibalna. Intuitivnost intrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otrokimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot “razpiranje prostora”. Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam “razpirati prostor”, “odpirati prostor za kolektivno” – igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razirjenega osebnega – morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psiholoki element, ki je označeval odprtje “jaza” za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. e en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovrenosti deloval odlično – vsi tirje smo se drli, da je bilo veselje.

II. STORY: ARMS AND WEAPONS

Zgodbo o oroju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo oroje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima oroje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle – to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaa prostor, največje ali najmanje – merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta “igra”/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen – zlit. Uspenost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev – človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti – usojenosti) in se “dogaja” v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času.

III. ZGODBA O ODTOČNI CEVI

Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takne cevi sluijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbiraliče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omreje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omreja ni dalo razumeti kot komunikcijskega – saj ne slui za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar slui kot izmenjevalni (vmesni, posredniki) – dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu ivljenja. Ta pogovor ima lahko hkrati e čustveno plast, kar e bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaa nekaj drugega kot staliče o improvizaciji v jazzu, ali pa elja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o “pravem” komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno – pa je e vedno uspena.

Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenaajo različni kodi – protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najviji sloji, niji pa so namenjeni strojem. No, pri nai razlagi so bolj zanimivi niji, primarneji sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaovekih moganov nala prav v potrebi, da se deifrira “pravi pomen/ namen” pri komunikaciji med soljudmi.

Tudi prej omenjeno “izločanje” elimo videti kot neke vrste komunikacijo – na podoben način “omreeno” (ker omreje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omreje. Kontemplacija pomeni “zrenje” – notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak “irokokotni pogled/vpogled v bistvo” s katerim so menihi skuali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina “dojemanja” ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejnje zgodbe si izposodimo “potujitev” – torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za nao rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do “uvida celote”, hkrati pa skuajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala…

Psihoanaliza je tisto orodje, ki slui za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvalenih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakrno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakrni koli penetraciji, neizločanje pa zadrevanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrevanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda e malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah vijega reda, ki imajo več reitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez reitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od mnoice mogočih zgodbic.

Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so preli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so nai razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razloitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt – zgodbo. če si torej zamislimo omreje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> stranično koljko), vemo, da so kljub nezavedanju omreeni, povezani – ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces – vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Straniče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor – razne morda umetnike galerije. No, pa saj tudi za umetnost e vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti e vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je straniče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetiče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očičenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je straniče zasebni prostor – molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očičenje.

Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati e bioloke značilnosti odračanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmonostjo menjavanja razpoloenj – vse se odraa na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo – olajanje. Za dojenčka e ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot ivali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega miljenja in s tem tudi človeki način autoreferenčnosti – ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na “civiliziranost”/ socializacijo se zgodi e kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost “drugemu” pomeni hkrati odvzeti središčnost “sebe” (bio-kopernikanski obrat?) – a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe “tei”. To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje “vloge” v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke – kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takne socialne komunikacijske mree skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v “tem trenutku” je za socializiranega človeka e skoraj neobstoječ. Morda je e najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v ivalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kaken drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg.

Ce smo torej vsaj priblino nakazali nujnost občasnega “zrenja v brezčasnost”, potem smo morda nali tudi funkcionalnost kontemplativnih mre. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna “povezovanja” z vijim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omreje prav očitno e obstajalo, vijega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike tee tehnolokim omrejem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. e en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur – ne eliminirati. Ali pa e en razlog: bruenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privočiti tale “izmet”. Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba… začuda v matematiki imenovana identiteta. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne reuje ničesar.