Projekt XL eksperiment in drugi
Borut Savski in Bojan Andjelković sta v maju 2009 organizirala enotedensko eksperimentalno intermedijsko dogajanje XL Experiment. Produkcija Radio Študent ob 40. obletnici oddajanja. Galerija Kapelica, eter in spletna stran Radia Študent, pon – pet 4. – 8. maj 2009.
Sodelujoči: Borut Savski, Luka Prinčič, Brane Zorman, Luka Frelih, Maja Smrekar, Bojan Anđelković, Peter Kisin, Miha Tomšič, Arnold Marko, Majda Gregorič, Boštjan Leskovšek, Primož Oberžan, Stefan Doepner, Nina Farič, Linč, Orton in drugi.
Projekt je bil zasnovan na enakih izhodiščih, kot jih sicer razvija Borut Savski od leta 1995 dalje – kot kolektivistični modularni sistem temelječ na samomotiviranosti in samoiniciativnosti vseh sodelujočih.
To so bili v letih 1994 in 1996 projekti v okviru Radia Študent, v letih 1997 in 2000 v okviru Ministrstva za eksperiment na Radiu Študent, v letih 2004 do 2007 občasna sodelovanja v okviru občasnih glasbenih projektov, leta 2006 festival Vmesni prostori v produkciji KUD Trivia, leta 2009 projekt Cirkulacija 2: Prototip 11 prav tako v produkciji KUD Trivia, od leta 2009 pa se nadaljuje s povečano močjo v okviru iniciative Cirkulacija 2.
Povezave:
Video arhiv na DIVA (digital video archive) https://www.e-arhiv.org/diva/index.php?opt=work&id=843
Cirkulacija 2 na XL eksperiment https://www.3via.org/records/index.php?opt=item&id=53
Vsebinska obrazložitev projekta
Naslov projekta: XL eksperiment: 40. let Radia Študent: Reinvencija radia
Podnaslov: Eksperimentalni umetniški program – galerija Kapelica in na valovih Radia Študent, 4. – 9. maj 2009
V letu 2009 praznuje Radio Študent 40 let neprekinjenega delovanja. V teh 40 letih je bil prvi, ki je prekinil razumevanje medija kot ideološko sinhronizacijsko uro za navadne državljane. Temu so botrovali predvsem izjemni in nekonvencionalni programski projekti, ki so trgali enakomerno tiktakanje ure in silili poslušalce k razmisleku.
Ob 40-letnici Radia Študent se je ugodno nasloniti na mnoge nekonvencionalne rabe radijskega medija, pri katerem je v zadnjih 40 letih prednjačil prav ta radio. Čeprav je šlo vedno za samoiniciativni navdih posameznikov iz različnih – še vedno komajda povezanih – generacij sodelavcev RŠ, pa so vendarle v siceršnji istosti radijskega programa uspeli zapustiti pečat eksperimentalnosti. V svojem preiskovanju meja so redno presegali ozko razumevanje zgolj radijskega medija in izjemno uspešno prehajali med akterje aktualnih umetostnih tokov. A vendar eksperiment v Kapelici nima namena orisati historično plat.
S pojavom spletne multimedije se Radio Študent vedno odločneje pomika k zelo stari ideji o radioteleviziji Študent. Prav tako je naenkrat odpadla bojazen, da ekspanzija in vstop v areno tehnično zahtevnih medijev zahteva tudi profesionalizacijo, povečanje tehničnega nadzora in ukinjanje samoiniciativnosti. Kot skrajni primer „podružbljenja“ tehnologije lahko vzamemo slogan “broadcast yourself” (youtube.com), ki nagovarja slehernika, a vendar neogibno vodi v inflacijo / razvrednotenje sporočila. Ta izrek tako zahteva kritično sociološko obravnavo. Izrek, ki bi ga v teh časih izrekel Josef Beuys, bi ne bil „vsakdo je umetnik!“ ampak „nihče ni umetnik!“, vendar so k sreči tu tudi drugi povratki k nižjim tehnologijam (v svetu filmu gibanje Dogma) in danes povsem regularno delujoči spletni (multi)mediji (www.vest.si), ki končno omogočajo misliti radijski medij kot interaktivno multimedijo – intermedijo. Vedno več primerov teh idej je najti tudi na platformi RŠ (www.radiostudent.si).
Ob 40-letnici Radia Študent je tako smiselno zastaviti praktično raziskovalni diskurz, kjer bi v nekaj intenzivnih dneh skušali združiti mnenja in poglede na napredne rabe radijskega medija – ob praktični raziskujoči in napredni ter osmišljeni rabi intermultimedije, ki je praviloma vedno umetniška. K razmisleku bi povabili nekatere teoretike in praktike, ki so skoraj vsi na tak ali drugačen način povezani z “omiljenim” radijem.
Sestavni moduli:
Želja je, da se locira bistvene vsebinske poudarke in se jih opremi s potrebno tehnologijo, ki na nek način zaživi kot najbolj naraven način delovanja sodobnega radia – intermultimedijske platforme. Tako vse vsebine beležimo / arhiviramo , neposredno prenašamo, sproti ali hitro montiramo in javno ponudimo. Nedavno posneti material je že nadaljna možnost obdelava in kombiniranja z ravno nastajajočim.Osnovna lastnost radia je namreč čim krajši čas predprodukcije in usmerjenost v “proizvodnjo”.
Z roko v roki skupaj s prej omenjenimi povratki k nizki tehnologiji (kar je paradoks, ker tehnologijo do katere ima pristop slehernik, pravzaprav omogoči visoka tehnologija – morda zato raje uporabimo besedo “ljudska” tehnologija) stopa potreba (in ne ravno samoumevna možnost) prilagoditi medij in tehnologije za osebno rabo. Tu potem vstopamo v področje odprte izvorne kode, DIY, hekerstva, hektivizma (heking aktivizma) ter creative commons principov organiziranja (kreativnih slehernikov). Ti principi so vedno tudi politični, saj so klic k spremembam pogojev, kadar ti onemogočajo delovanje.