Predloga za kratko intervencijo na pogovoru v KUD France Prešeren, 20.11.2014 z naslovom Razgradnja subkulturne scene. Dodatno razširjeno z naknadnimi poudarki.

Razgradnja družbenega tkiva

Pred časom sem v nekem tiskanem mediju naletel na komentar, ki se dotika trenutne družbene situacije v Sloveniji. Avtor je povzel mnenje nekega beograjskega misleca, da je najhujše kar se je zgodilo (v Srbiji) razgradnja družbenega tkiva – uničenje socialnih vezi, ki so povezovale različne družbene sloje, skupine – vertikalno in horizontalno. Torej predvsem razgradnja zavesti o medsebojni povezanosti in posledično: odsotnost družbene empatije. To predvsem pomeni, da družbeni sloji in posamezniki ravnajo popolnoma egoistično, brez širšega zavedanja družbenih vprašanj – dogovorov in odgovorov pa potem sploh ni. Definicija se je v pisanjih v letošnjem letu kar precej povzemala, tako da je zelo verjetna.

Hibridne realnosti

Ta proces se je nedavno zgodil v vseh tranzicijskih družbah, desetletje ali več pred tem pa že v vseh tržnih gospodarstvih. Verjetno ima to precej opraviti s propadom socialističnih sistemov in pred tem z razgradnjo humanističnih sistemov vrednot in zamenjavo teh s tržnimi vrednostmi. Proces je potekal počasi in sistematično. Svet je danes posthumanističen in hibriden: otočki preostalega humanizma so cepljeni z ekstremizmi in tradicionalizmi. To imenujem hibridne realnosti – v nasprotju s tradicionalnimi realnostmi, v katerih je napredna misel hodila z roko v roki s humanizmom. Na nek način je bila estetska naprednost (ali nazadnjaškost) v skladu z etično. Zdaj ni več tako. Povezava med napredno estetsko simbolno govorico in pozitivno etiko se mi zdi bistvena.

“Neodvisno kulturo bom naredil zares neodvisno…”

Na področju kulture v Sloveniji je bil eden od inženirjev te razgradnje nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc. To je človek znan po izjavi: “Neodvisno kulturo bom naredil zares neodvisno!”. S to cinično izjavo je ciljal na to, da bo z umikom javnih sredstev za neodvisno kulturo ta scena lahko šele zares neodvisna. Centralizator in tradicionalist po estetski izbiri, učenec tistih, ki so se pred časom brez sramu deklarirali kot stalinisti. V času skorajšnjih bankrotov MOL in nato še države je discipliniral javne zavode in jih vpel v jarem služenja javnemu interesu – servisiranja občanov in državljanov. Tudi marsikateri neodvisni akter s področja kulture se je poklonil temu principu javne funkcije – javnega servisa. Neodvisne kulture je bilo s pristajanjem na to že v veliki meri konec. Druga zanimiva besedna zveza, ki se je prav tako tikala Grilca, je bila: kulturna revolucija. Vse skupaj ne pomeni nič drugega kot to, da morajo umetniki na polja okopavat krompir, kar je simbolika javnega dela. V enem redkih uporov v času njegovega ministrovanja je bil povsem ustrezno omenjen pojem koloradskega hrošča kot družbenega škodljivca/ sovražnika. Seveda se ta pojem ni navezoval na Grilca, ampak na kulturnika/ umetnika.

Boj za javna sredstva

Povezava razgradnje neodvisne kulture z družbeno razgradnjo poteka na točki boja za javna sredstva. Distribucija javnih srestev med veliko število akterjev je bila vedno prednost slovenskega modela financiranja kulture. Kljub velikemu razkoraku med javnimi zavodi (državnimi in mestnimi kulturnimi institucijami) je količina sredstev za neodvisni del kulture omogočala vstopanje novih neposrednih producentov in relativno samostojno produkcijo. Povezovanja so lahko potekala na ravni estetskega interesa znotraj posameznih estetskih mikroscen. Povezovanje se v tem primeru nanaša na prej omenjeni koncept: ohranjanja družbenega tkiva – torej scene. Načini sodelovanj so potekali v skladu z nekim ohlapnim kodeksom. Neupoštevanje kodeksa je bil lahko razlog za nenadaljevanje sodelovanja. Ohlapni in neizrečeni kodeks je ustrezal etičnim merilom že skoraj minulega predtranzicijskega časa. Sistem sodelovanj in povezav, in ustrezno temu tudi sistem vrednotenja – medsebojnega spoštovanja in zavedanja, je bil dovolj stabilen samoregulacijski sistem, da mu lahko rečemo scena.

Teorija sebičnih družin: neformalni, neetični principi boja za sredstva
V trenutku ekonomske krize v Sloveniji, kar pomeni predvsem umanjkanja denarja za distribucijo v Sloveniji, se je sistem podeljevanja sredstev močno zreduciral in predrugačil. Nastopil je trenutek boja za sredstva. Boj je potekal med akterji znotraj scene, oziroma na njihovih hrbtih. Čeprav je nespametno trditi, da pred tem ni bilo neformalnih oblik prepričevanj in odločanj o tem, kdo bo prejemnik sredstev, pa trdim, da so neformalni načini razmahnili bolj kot prej: družinske vezi/ nepotizmi, prijateljske in druge socialne vezi, kupovanje uslug ter drugačna interesna povezovanja. Vse to je korupcija. Ob uporabi terminov nacionalni interes, trajnostni razvoj, strategija pa postanejo stvar političnega interesa. kar pogosto pomeni strankarsko vpetost. Evropske strategije financiranja prev tako ne vidim drugače. Polja delovanja in vsebine so diktirane/ menedžerirane, kar zanika polje neodvisnosti. Samorodne neodvisne iniciative se spreminjajo v posrednike političnih interesov, strategij. Na polju kulture in umetnosti se vzpostavlja preživetvena ekonomija posredovanja sugeriranih vsebin namesto neodvisne kulturne produkcije. Ta ekonomija neposredno vpliva na načine medsebojnega komuniciranja med posredniki in izvajalci. To so zdaj pretežno slabo zakrinkani kupoprodajni odnosi.

Sistem javnih uslužbencev kot politični akter

Strategije, distribucijo javnega denarja in korupcijo seveda omogoča državni ali lokalni oblastni sistem javnih služb – birokratski aparat. To je sistem javnih uslužbencev, ki imajo nalogo posredovati med javnim interesom in javnimi sredstvi. To počnejo legalno, načrtno in odgovorno. Odgovorno pomeni da so odgovorni za svoje početje. In komu odgovarjajo? Po osnovni definiciji odgovarjajo javnosti. V zamegljeni hibridni realnosti je javnost le še abstrakten pojem, reprezentanti javnosti so javno voljene funkcije, ki so v večstrankarskih sistemih kratkega diha. Sistem javnih služb se je osamosvojil in postal samoreferenčen. Zunanji interesi se javnih uslužbencev ne tičejo. Za komunikacijo z voljenimi funkcionarji imajo sindikat. Pogosto so voljeni funkcionarji slabo zakrinkani javni uslužbenci. V nedavnem lokalnem in državnem primeru pa se zdi, da se uradniški sistemi nerazumno zlahka poklonijo političnim inženirjem. Stabilna javna služba se zdi da je bistvena pozicija moči. Ohranjanje te pozicije je modus operandi. Ker je javna služba tako bistven moment identifikacije, je lahko sklepati, da je ta struktura močan politični akter. Najmočnejše volilno telo? Interes se vzpostavi tako, da se določi mejo med notranjim in zunanjim. Najbolj enostavno je omejiti javno potrošnjo tam, kjer ni več notranje. Še lažje tam, kjer ni socialne definiranosti –  torej tam kjer ni zakonsko ustrezno reguliranih delovnih razmerij. To so potem začasna delovna razmerja – prekarne delovne situacije.

Hibridna sindikalna realnost

Verjetno je potrebno razmisliti o hibridni vlogi sindikatov javnih delavcev. Ti nedvomno bijejo hud boj z vsakokratnimi izvoljenimi političnimi nameščenci – kadar ti niso njihovi lastni strankarsko zakrinkani predstavniki. Vendar je treba imeti v mislih prej opisane načine, na katere prav ti javni uslužbenci izvajajo oblast nad pravno in socialno neprimerno manj zavarovanimi družbenimi skupinami. S tem ko so zamenjali javni interes za osebni, so bistveno prispevali k razpadu socialnega tkiva. Tudi to seveda ni slovenska specifika, ampak širši proces zmanjševanja javne porabe. Verjetno je treba uvideti pravniški sistem – torej sistem javnopravnih uslužbencev – kot bistveno horizontalno povezovalno lepilo sistema javnih služb.

Princip služenja nasproti službovanja

Splošni princip, ki ga v zadnjem času vidim, je redukcija avtonomije vseh javno-profesionalnih redno zaposlenih pozicij – torej služb – na raven služenja. Praktično ni več avtonomnih novinarjev, avtonomnih intelektualcev – ta proces redukcije avtonomnega delovanja se vedno bolj seli tudi na področje kulture. To pomeni, da vedno obstajajo filtri: uradniški, uredniški, kuratorski, ki definirajo vsebino in načine. Izobraževalni in raziskovalni aparat že davno ni več neodvisen. Akademija je že nekaj časa uspešno vprežena v svetovni tržni sistem. Akademije kot ponudnik storitev izobraževanja so industrija v razcvetu. Vloga intelektualca je pogosto hibridna vloga javnega uslužbenca in prostočasnega neodvisnega izjavljalca – popoldanski hobby. Ti dve vlogi v luči prej opisane razporeditve moči nista kompatibilni. Rezultat je potem skrajni razkorak med prostočasnimi izjavami in službeno funkcionalnostjo. Prostočasne izjave so pogosto izjemno skrajne, kličejo po radikalnih družbenih spremembah, v dejanjih (v službenem času) pa etablirajo prav trenutno realnost. To preobilico radikalnih izjav, ki le prispeva k inflaciji pomenov, imenujem krvoločnost intelektualcev. Pozicija in izjave so neverodostojne – povsem brez vrednosti.

Nazaj k neodvisni sceni.

Politično angažirani akterji kot del scene

Scena je bila v preteklosti dokaj jasno politično determinirana kot novolevičarska oziroma ultralevičarska, veliko kasneje tudi kot anarholevičarska smer. Preplet je bil dokaj naraven in med raznolikimi akterji so obstajale povezave in medsebojno upoštevanje, celo spoštovanje in sodelovanje. Med estetikami (in etikami?) ni bilo jasne meje. V zadnjih nekaj letih se je z regresijo v t.i. aktivistične teorije začela notranja diferenciacija, kar je po mojem mnenju zabilo nož v srce neodvisne scene v Sloveniji. Iniciativa je prišla s strani političnih akterjev scene z nestrinjanjem prav na ravni etičnih pristopov umetniškega dela scene, kar je v nekaterih primerih celo upravičeno. Umetniški del scene se je začel malo pred tem res pretirano poklanjati umetniškemu trgu – vendar neprimerno manj kot drugi ekonomski segmenti – in predvsem bolj kaotično. Javno-izobraževalni sistem je ta prestop naredil približno pet let pred tem in precej bolj monolitno.

Diferenciacijske strategije aktivističnega delovanja so bile zanimive predvsem zaradi prej omenjene krvoločnosti. Z enoznačnim ciljem in brez pomislekov o sredstvih, brez želje po komunikaciji in usklajevanju mnenj so bile neetične: manipulativne, pogromaške, regresivno-radikalne (novo-tradicionalistične), kar bi moralo vsakega samostojno mislečega akterja neodvisne scene odvrniti od participiranja, vendar se to ni zgodilo. Termin aktivistična teorija je resno v uporabi v akademskih krogih, kot tudi zagovarjanje neposredne akcije. Lahko bi se reklo, da je v tem primeru estetika (akcija) prešla v roke aktivistov, etična vprašanja pa so pač prepustili nekomu drugemu. Torej spet ena od hibridnih realnosti.

Ekonomija namesto kulturnoumetniškega delovanja

Razlog počasnosti sprememb znotraj neodvisne kulturne scene je verjetno splošni upad vrednotenja tega početja – najprej verjetno na simbolni ravni – tik za tem ali pa sočasno pa tudi upad vrednotenja znotraj javnega interesa. Proces so verjetno upočasnili tudi prej omenjeni neformalni načini, ki so povezovali javne službe s kulturno umetniškimi producenti – prijateljstva, nepotizmi, itd.. Strankarsko povezani akterji so znali zavarovati svoje interese predvsem z javnimi funkcijami in pridruženim fabriciranjem strategij javnega interesa, kar je bilo predvsem dejanje ekonomije. Nekaj akterjev se je uspešno vpreglo v izvajanje javnega servisa – prav tako dokaj ekonomsko ustrezno podprto. Marsikaj preostalega se je navezalo na kulturno-umetniško tržišče – s polovičnim ekonomskim rezultatom. To polje je v resnici najbolj variabilno – najbolj podpira trend prekarizacije izvajalcev. Vendar je po drugi strani lahko zelo stabilno za organizatorje. Tržišče je v slovenskih razmerah v resnici neobstoječe – dogaja se izključno na simboliki kvalitete umetniškega dela – estetike, ki je v redkih izjemah spet fabrikat. V tej juhi se mešajo predvsem mladi, z upanjem na karierni uspeh, ter na drugi strani stari, že minuli – kot svetle umetnostno-historične ikone uspeha. Med enimi in drugimi pa vmesna delovnoaktivna generacija posrednikov, ki se gredo ekonomijo. Ne preostane prav dosti drugih.

Diferenciacija

Nadaljna diferenciacija na etični ravni se zaenkrat zdi edini možni proces. Vsaka skupnost, ki je scena, mora imeti dokaj jasna etična merila – kaj je pravilno in dopustno in kaj ni: torej enostavni kodeks. Znotraj tega se lahko dogaja mnoštvo interesov in estetik. Če tega osnovnega povezovalnega momenta ni, potem ostane scena še nadalje in še bolj atomizirana. To sicer še ni tako tragično, da bi morali govoriti o zamrli sceni, vendar se to lahko zgodi. Recimo, da je pogoj za nastanek političnega subjekta narcisoidna pozicija – pozitivna samopodoba, samoidentiteta, samodefinicija –  kar je povezano z zavestjo (samozavestjo) o pripadnosti specifični skupnosti, ki ima tudi širšo družbeno vlogo. Ta vloga mora biti samoidentificirana, samodefinirana, samodeklarirana in ne sugerirana od zunaj. To bi bil nemara sodobni kulturni boj. Razredni pa med zaposlenimi in nezaposlenimi? Predvsem bo zanimivo videti kakšne hibridne realnosti bo današnji čas še sproduciral.

Borut Savski