Borut Savski - prva od treh miniatur iz serije Zvok kot metafora

                                              Borut Savski - first of three miniatures from the series Sound as Metaphore

OROŽJE, ORODJE


at the SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004

Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka - kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo - variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen - torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna.

Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba - seveda zanimiva - vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom "prostora v prostoru". Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu - v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah - notranjem in zunanjem - z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti - del in celota... in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec.

Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način "igranja" na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. Še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo "fore"/ šale/ igranja in stopimo v "kruto" realnost - z "bazooko" bi bilo treba le prehoditi 50 metrov... in zgodba bi bila drugačna.

ZGODBE/ KONCEPTI

Zanimivo je, da vsak objekt, ki ima vedno tudi pomen, ob vmestitvi v nek kontekst/ polje (ali prostor) spregovori zgodbo. Zgodba je tudi sama objekt - nek ustroj, vendar se zdi, da je še posebej prilagojena za oblikovanje/ programiranje človeka. S pomočjo zgodb, ki imajo značilnost, da so razvlečene v času, se odpre vzročno-posledični prostor. Nekaj, kar je bilo v preteklosti, ostaja v eni od možnih (pre)oblik prisotno tudi v tem trenutku, v obliki mogočega pa tudi v prihodnosti. In v resnici so zgodbe zelo blizu želji po obvladovanju/ napovedovanju prihodnosti. Kot kletve. Oblike, nosilke pomenov, so naše partnerice, ki imajo možnost izjemnih transformacij, hkrati pa lahko postanejo brezčasne, kadar so abstraktne, izločene iz toka časa in kot samostojni objekti/ izreki (reki, pregovori, kletve) dostopne vsem ljudem, ki so kadarkoli živeli, ali pa kdajkoli bodo. Posebej brezčasne zgodbe se imenujejo arhetipske in so osnova tega, kar se imenuje kultura. Kultura je zunanji prostor, ki nas vse izjemno močno oklepa. Vendar pa lahko zgodbo tvorijo tudi manj trajni objekti/ konstrukti, dovolj jih je le vmestiti v kakšen (poljuben?) kontekst.

Pri gradnji miniature Orožje orodje (ime je nastalo šele čisto na koncu) so se ena za drugo prikazale tri zgodbe, ki niso nezdružljive, vendar je vsaka samostojna in povsem samozadostna. Na prvem mestu je potrebno odpraviti tisto v najbolj zgornji plasti. Pravim odpraviti, ker se zgodbe ponudijo same od sebe, in ker so le interpretacije, ne nosijo nič novega - govorijo že stokrat spregovorjeno (so arhetipske). Zgodbe so nekakšni pomenski paraziti. Zgodbe so mitizacije in ne služijo razumevanju ampak vedenju (v obeh naglasitvah). Zgodbe so tipičen objekt, ki ga je potrebno razslojiti in izkopati skrite/ prikrite pomene. Pred tem pa je seveda vredno začutiti tudi njihovo sublimno moč, z opazko, da nam to ne bo prineslo spoznanja.

I. ZGODBA O INŠTRUMENTU/ ORODJU

Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja - torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta - se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno - v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti "muziciranju"/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo še manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot "razpiranje prostora". Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam "razpirati prostor", "odpirati prostor za kolektivno" - igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega - morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje "jaza" za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. Še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično - vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje.

Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle - to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše - merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta "igra"/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen - zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev - človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti - usojenosti) in se "dogaja" v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času.

II. ZGODBA O ODTOČNI CEVI

Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega - saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) - dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar že bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o "pravem" komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno - pa je še vedno uspešna.

Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi - protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira "pravi pomen/ namen" pri komunikaciji med soljudmi.

Tudi prej omenjeno "izločanje" želimo videti kot neke vrste komunikacijo - na podoben način "omreženo" (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni "zrenje" - notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak "širokokotni pogled/vpogled v bistvo" s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina "dojemanja" ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo "potujitev" - torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do "uvida celote", hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala...

Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic.

Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt - zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani - ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces - vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor - razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor - molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje.

Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj - vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo - olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti - ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na "civiliziranost"/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost "drugemu" pomeni hkrati odvzeti središčnost "sebe" (bio-kopernikanski obrat?) - a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe "teži". To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje "vloge" v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke - kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v "tem trenutku" je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg.

Če smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega "zrenja v brezčasnost", potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna "povezovanja" z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. Še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur - ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale "izmet". Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba... začuda v matematiki imenovana identiteta, v filozofiji pa tavtologija. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar.

ARMS & WEAPONS

(in Slovene it was more meaningfull to use Tools & Weapons -> Orodje, orožje; one letter of difference; in both cases there is a strong relationship to hands and tools - to constructing or building; yes, and de(con)structing... )

It is very interesting what identities (or rather meanings) appeared during the realization of this last project, which is actually a collage - a collage of many previous thoughts. The latter appears to be constant, while the latter - variable appeared after I was finding objects that would take on the desired function, or would serve to materialize an idea. They are supposed to take over/play the role of the desired meanings or: become something material, which until now was only part of the mental structure. Well, it turned out that even raw objects already have their own function/purpose - meaning and identity, which is anything but variable.

For example: since I wanted to get some cheap object that would play the role of a room in a room, I found a plastic pipe that perfectly fits it, but because of this, a completely different story soon began to crystallize - interesting, of course - but without any direct connection with the basic concept of "space within space". A space within a space is actually a story about the desire for the natural inclusion of one object, subject, idea, in a common pot - in the inevitability of the given, external. Otherwise: a story about collective and individual, passive and/or active, possible and impossible, external and/or internal boundaries, limitations - internal and external - in one word: communication. It is a story about (mis)adjustment and splitting/grafting - part and whole... and the constant search for balance. Like a tightrope walker.

But when I wanted to borrow some interesting way of "playing" the instrument, the functionality of the weapon, i.e. the bazooka, immediately offered itself. In the first place, due to the proximity of the American embassy, ​​the idea quickly took shape, a solid meaning, which was later largely lost due to the changed location of the presentation of the miniature. The solid sense receded, but the connection between weapon and tool remained. The words only differ by one letter anyway. We also find the connection (arms) in English. In short: the arm extension is a tool. Another clue was offered: in the original constellation/context (-> proximity to the American embassy) it could very quickly happen that we cross the line of "forum"/joke/play and step into "cruel" reality - with a "bazooka" it would be only have to walk 50 meters... and the story would be different.

I. STORY: WEAPON AS INSTRUMENT



Since for some time I have been trying to find interesting ways of intuitively using a sound instrument, or rather a kind of interface for shaping sound, which does not require a few decades of discipline - in other words, you could also say a non-virtuoso instrument - when looking for a way to play such an instrument, I resort to already known manipulations with various tools or toys. The last such system, which I presented in the Kapelica gallery at the beginning of last year, was very happy. It was a piano string stretching game involving two pairs. In this case, the only aesthetic dimension was the sound produced by rubbing and straining two strings, and the cooperation at the level of two individuals, who at the same time also cooperated with another pair, so the story was actually about communication. Two people still create in private, but four already in public - and in public there is usually a more civilized dialogue. Public or collective should be a matter of civilization, civilizedness, and in my opinion also intelligence, which otherwise should not be equated with civilization. Well, the instrument simplified the possibilities enough that it was easy to indulge in "making music"/playing, and the additional qualities were in the simultaneity of the sound elements, which was created with fully functional movement, which represented a deeper layer of the information channel. The top layer was probably sound, below it was even less conscious movement. The intuitiveness of the instrument was very similar to collective children's games. The title was something like "opening up space". A more philosophical layer of meaning was therefore in the hidden meanings that come to the phrases "open space", "open space for the collective" - ​​play, activity, creation, whatever. The thesis was that the space for creative activity is opened by simultaneously striving for the existence of the personal (individual), extended personal - perhaps emotional (couple) and collective (four). An additional psychological element that marked the opening of the "I" to the public was the fact that the sound only increased when the actor modulated it with his voice. Another element of the trip that, despite the technical (im)perfection, worked perfectly - all four of us worked hard to make it a joy.

II. STORY: ARMS AND WEAPONS

The story of weapons and tools could be told like this. After weapons were offered as a way of intuitive gameplay, it was clear that they had to provide all the functionality that weapons have. In the first place is measuring towards a goal. This was also accommodated, as the room within the room is designed to measure the resonant nodes that occur in each acoustic space. Resonance nodes - these are the points in the room where, due to the closed space, the amplification introduced by the room is the largest or smallest - are measured with the help of the position and orientation of the resonance tube. We reinterpret (-> translate) large enough changes with electronic conversion into a sufficiently interesting sound that this "game"/playing is interesting enough for the player, and lures him into fusion with the sound space. Here's the point: the fusion of the acoustic space with the resonant tube (-> contained space) transfers to the fusion of the aesthetic space (-> sound) with the actor/human. It finds itself in the space as a formative part, a collaborator, included, creative - merged. The success of the campaign/miniature/installation is measured in the ability of the layout to enable this fusion for as long as possible. When it becomes boring and uninteresting, the fun is over. The basic thesis is that actively merging with the environment is a pleasure. The second thesis regarding fusion and satisfaction is that the journey must first take place - a person breaks free from the individualism of his own predetermination (and subdetermination - destiny) and "happens" in the moment, on the fly, without before and after. This is the definition of play, and this story was a tale of luck and timing.

III. STORY OF A SEWER PIPE

The story brought about by the ordinary plastic pipe naturally stems from its original purpose (function). Such pipes serve as drain pipes for toilets. However disguised or modified for its new function, its basic function remains. It is known that we used a pipe through which sewage flows from each apartment into ever-larger pipes and into a collection point. if we visualized it, we see: a real network! It became interesting after such a network could not be understood as a communication network - as it does not serve for exchange: it is one-way (as far as sewage is concerned) and there are no exchanges. The next thought was, is the information channel really just feces? We understand the information channel as a specially coded set of something that serves as an exchange (intermediate, intermediary) - agreed communication code. if the communication takes place, for example, at the level of sounds, the agreed channel is sound, if at the level of colors it is color, etc. We deliberately took very simple code channels, but we could have chosen more abstract and even multi-layered ones. Thus, the communication channel can be a speech, which is not just a speech, but, for example, is about improvisation in jazz, or about the meaning of life. At the same time, this conversation can have an emotional layer, which makes it even more impossible to identify the right channel. if it is about seduction, then the real meaning that is being conveyed is something other than the point of view about improvisation in jazz, or the desire for bare expression. In addition, there is absolutely no need for awareness of the "right" communication channel. Communication can therefore take place unconsciously - but it is still successful.

Here, it is probably clear to many that by mentioning layers I am referring to information technology, where various codes - protocols are transmitted through communication links, and this simultaneously and at the same time in several layers. The highest layers are the most useful for humans, while the lower ones are intended for machines. Well, in our interpretation, the lower, more primary layers, which also carry more fundamental meanings, are more interesting. An interesting thesis was by a biologist-anthropologist who found the reason for the size of the human brain precisely in the need to decipher the "true meaning/intention" in communication between fellow human beings.

We also want to see the previously mentioned "excremation" as a kind of communication - in a similar way "networked" (because the network, as we have seen, exists). That's why we'll first give it a name: the Contemplation Network. Contemplation means "seeing" - an inner view, which in the basic meaning of the word contemplation does not mean logical reflection, but a "wide-angle view/insight into the essence" with which the monks tried to see God, infinity, the absolute, the whole. Logical structures/elaborations (of the world) do not allow such a way of "perception", as they are fundamentally reductive. From the previous story, we borrow "journey" - that is, merging with the moment, because the ripening technique is very similar to merging. For our purposes, we will settle for a half-way to the "insight of the whole", but at the same time, let's try to guess the information channel (common code), which in this case certainly takes place in the layer of the unconscious. The function/purpose should also be identified, because otherwise it is meaningless for the thing to have meaning. In that case, it wouldn't even exist...

Psychoanalysis is the tool that serves to deconstruct sublime objects (the sublimated), which otherwise appear as wholes, but nevertheless took shape from something. Elimination is one of the most rewarding topics, as literally any elimination can be connected to the equation. Of course, it is important on which side the marker and the marker are located. Thus, sexuality becomes equal to excretion of faeces, speech, public performance, any kind of penetration, and non-excretion to withholding, non-communication, dissatisfaction, and in the intermediate stages calculating, conformism, self-gratification, etc. And of course vice versa: abstinence (can) mean self-love, the absence of sexuality, and sometimes the other way around. Here, it is perhaps a little clearer that there is no uniformity and no equality between the two concepts. Deconstructing objects is always a process of guessing the reasons for the creation of objects. When there is no unambiguity, we are talking (in mathematics) about nonlinear systems, about higher-order equations that have several solutions, and how quickly they even remain without a solution. Deterministically, we can thus only deconstruct very simple systems, and in more complex ones, the interpretations become just one of a multitude of possible stories.

Objects that are archetypes are usually universal objects that arose on the basis of very different stories, and they passed into the folk treasury precisely because of this universality. We can often agree on folk wisdom, even if our reasons are very individual. The deconstruction of such an object is its interpretation/explanation from a timeless object into a temporally divided, causally consequential object - a story. so if we imagine a network of excreters, poopers, connected to the home interface (-> toilet bowl), we know that despite their unconsciousness they are networked, connected - or even: connected in the unconscious. We also know from the psychoanalysis of elimination that the process of elimination is a very internalized process - each individual performs internalization very individually. This is one of the rare situations when an adult, socialized person even listens to the inner movement. The toilet is an extremely private space. At the same time, it is also extremely coded. It is also usually the cleanest place. You could even say that for a non-believer, the only holy place is - various, perhaps, art galleries. Well, even for art, it is still true that the artist brings his inner self to the fore. And is it any wonder that art is still spoken of as beautiful, pure, ethical. Um, equation: is the toilet a place of ethics? The gallery is a public space, let's call it (but not the first!) a sanctuary, where the process of collective elimination/purification is led by a great magician/artist/curator, while the toilet is a private space - a prayer room, where we carry out individual introspection/purification.

In addition to this hair-raising story, it may be interesting to look at the biological characteristics of growing up and the related change in attitudes towards elimination. When watching a baby, we can always be amazed at the ability to change moods - everything is reflected on the face. if he is wormed, he will tense up, squirm, become all raspy until the tension bursts, then satisfaction - relief - spreads across his face. A baby is not yet considered capable of thinking about time. Like animals, he is present directly in the moment. In a few years, however, he develops the ability of cause-and-effect thinking, and thus also the human way of self-referentiality - when he sees the separate existence of himself from others. The transition to "civilization"/socialization happens even later (or even never completely). This process means seeing the simultaneous equivalent presence of others. To grant equivalence to the "other" means at the same time to take away the centrality of the "self" (a bio-Copernican turn?) - but from then on to constantly coordinate the two "weights". This is the active balance of a tightrope walker. The tightrope walker is aware of himself, his "role" in the collective, and he is also sensitive to the most complex self-referential loops - what do I think others think about me, my actions. Communication through such social communication networks almost completely replaces contemplation. Existence in "this moment" is almost non-existent for a socialized person. Perhaps the most common flight from civilization (time) to animality (moment = timelessness) is sexual intercourse. Or some other, natural or artificial adrenaline rush.

So if we have at least roughly indicated the necessity of occasional "gazing into timelessness", then perhaps we have also found the functionality of contemplative networks. Regardless of the fact that it is not about conscious or collective "connections" with a higher. Why did we do it? Only because the network clearly already existed, but it did not have a higher meaning/interpretation, such as the discharge of feces. And, of course, not to give too much weight to technological networks, where human-decent communication seems to take place. Another reason: if through the thought process we can equate the perception of concepts such as the moment and timelessness, nothing and the universe/all/absolute, then we must still relativize the meaning of logical structures - not eliminate them. Or another reason: grinding an object/artifact is primarily work, but maybe that's why I had to afford this "junk". Satisfaction = satisfaction. Finally, one equation... surprisingly, in mathematics it is called an identity, and in philosophy it is a tautology. True: we lost an unknown somewhere, so this equation does not say or solve anything.